Vsak pride s svojo zgodbo ... in vse so enako pomembne ...
.
Dediščina
Smrt v družini. Starša, ki sta umrla v nesreči, sta za sabo pustila odrasli hčerki.
Ena od hčera je živela pri njiju, druga se je davno odselila. Ker nista pustila oporoke, si vsaka po svoje razlaga kaj ji pripada. Trdno na svojih okopih vztrajata. Tista, ki je živela pri starših je prepričana, da je družinska hiša njena. Vse svoje življenje je preživela tam, skrbela za starša in hišo. Zakaj bi zdaj, sicer zelo dobro preskrbljena sestra, nenadoma zahtevala, da se hiša proda ali deli?! Saj je hodila zgolj na redke obiske ... Druga sestra, ki si je morala vse življenju, od študija, službe, družine in hiše ustvariti sama, ugotavlja, da ji sestra odreka njene pravne pravice.
Na mediaciji se najprej začneta prepirati. Toda proces počasi odkriva nesporazume, žalost obeh, različne poglede na starša, odkrivata lastno nezadovoljstvo nad življenjem, pričakovanji, ki se niso uresničila ... Druga za drugo nista vedeli kaj vse ju tišči, jezi, žalosti, ... Sprašujeta se, kdaj in kako se je med njima razrastel navidez nepremostljiv prepad?
Ena od hčera je živela pri njiju, druga se je davno odselila. Ker nista pustila oporoke, si vsaka po svoje razlaga kaj ji pripada. Trdno na svojih okopih vztrajata. Tista, ki je živela pri starših je prepričana, da je družinska hiša njena. Vse svoje življenje je preživela tam, skrbela za starša in hišo. Zakaj bi zdaj, sicer zelo dobro preskrbljena sestra, nenadoma zahtevala, da se hiša proda ali deli?! Saj je hodila zgolj na redke obiske ... Druga sestra, ki si je morala vse življenju, od študija, službe, družine in hiše ustvariti sama, ugotavlja, da ji sestra odreka njene pravne pravice.
Na mediaciji se najprej začneta prepirati. Toda proces počasi odkriva nesporazume, žalost obeh, različne poglede na starša, odkrivata lastno nezadovoljstvo nad življenjem, pričakovanji, ki se niso uresničila ... Druga za drugo nista vedeli kaj vse ju tišči, jezi, žalosti, ... Sprašujeta se, kdaj in kako se je med njima razrastel navidez nepremostljiv prepad?
Šola
Otrok pride vsak dan objokan iz šole. Nenehno ga zbadajo, je tarča grobe medvrstniške komunikacije. Ko v skupinskem pretepu nekdo razbije steklo, ravnateljica zahteva soočenje dveh otrok, predvsem pa njuhih staršev. Kdo je kriv, zakaj, kdo bo poplačal škodo?
Mami se ne data, vsaka za svojega otroka trdita, da ni kriv, da je žrtev, njun dialog se vse bolj spreminja v tekmovanje zaščitniških in jeznih mam. Ravnataljica jima ponudi mediacijo ali pa deljeno plačilo škode ... Da bi se izognili plačilu, zaščitili svoja otroka in dokazali svoj prav gresta raje na mediacijo, kot da bi plačevali nekaj, za kar ni dokazov, da sta storila njuna otroka.
Petelinji boj dveh mam se na mediaciji iz ure v uro lušči v ugotovitve, da morda otroka le nista tako nedolžna ali kriva, kot se je sprva zdelo. Prideta do ugotovitve, da ni jasnih dokazov kdo je kaj razbil in da je pravzaprav šola tista, ki je odgovorna tako za otroke, kot za imovino. Mami se skupaj odločita, da bosta na mediacijo povabili še ravnateljico ter se o rešitvi problema pogovorili še z njo, pred tem pa bosta doma natančneje prisluhnili svojima otrokoma.
Mami se ne data, vsaka za svojega otroka trdita, da ni kriv, da je žrtev, njun dialog se vse bolj spreminja v tekmovanje zaščitniških in jeznih mam. Ravnataljica jima ponudi mediacijo ali pa deljeno plačilo škode ... Da bi se izognili plačilu, zaščitili svoja otroka in dokazali svoj prav gresta raje na mediacijo, kot da bi plačevali nekaj, za kar ni dokazov, da sta storila njuna otroka.
Petelinji boj dveh mam se na mediaciji iz ure v uro lušči v ugotovitve, da morda otroka le nista tako nedolžna ali kriva, kot se je sprva zdelo. Prideta do ugotovitve, da ni jasnih dokazov kdo je kaj razbil in da je pravzaprav šola tista, ki je odgovorna tako za otroke, kot za imovino. Mami se skupaj odločita, da bosta na mediacijo povabili še ravnateljico ter se o rešitvi problema pogovorili še z njo, pred tem pa bosta doma natančneje prisluhnili svojima otrokoma.
Odnos med zakoncema
Študentska ljubezen se je razvila v trajnejšo zvezo, dokončala sta študij, se zaposlila, vzgojila dva živahna otroka. Iz praktičnih razlogov živita v hiši skupaj z njegovimi starši. Imata svoj vhod, svoje stanovanje. Dolge ure predanega dela v službi so namenjene tudi temu, da bi si čim prej lahko omogočila lasten dom.
Naporni urniki, dva otroka, šola, izzvenšolske dejavnosti, sobivanje s starši oz. s taščo in tastom polnijo vsakdanje življenje, ki je pravzaprav eno samo hitenje. Vse je naravnano na ure, minute, nenehna koordinacija kdaj gre kdo po otroke, da jih odpelje na dejavnosti, kdo jih gre iskat, ...
Zahtevno delo, ki se ne konča po osmih urah, tašča, ki razvaja otroka in ne sledi željam obeh staršev, številni vsakdanji nesporazumi, ... Tašča iz čiste ljubezni in lastnih izkušenj prisega, da že ve kako in kaj je prav ... Časa, da bi se temeljito pogovorili ni, tudi ni več časa za njiju. Namesto pogovora se vrstijo prepiri, številni nestrpni telefonski klici in utrujenost ter naveličanost rutine napornega vsakdana. Odmikata se drug od drugega, začeli so se sumičavi pogledi in zbadanja glede dolgih ur, preživetih na delovnem mestu. Je res samo delo?
Ko energije ni več in se zdi, da tako nikakor ne gre več naprej, slišita za mediacijo. Kaj lahko sploh še izgubita? Ni terapija, so jima rekli. Pogovorila se bosta v prisotnosti tretje osebe, so jima rekli. Pomembno je le, da si oba resnično želita rešiti njun odnos, so jima rekli.
Ko si v prvi uri vržeta vse v obraz se čudita, da mediator zgolj sledi njunemu pogovoru, ju ne prekinja, ne ponuja rešitev ...?! Toda vsaka nadaljna ura na mediaciji odkriva debele plasti nesporazumov, nerazumevanja, odmikanja in nečutenja. Začneta se poslušati, pogovarjati, dogovarjati. Presenečena ugotovita, da si do sedaj enostavno nista dala prostora, možnosti, da vsak pove svoje in predvsem, da se poslušata. Ugotovira, da zmoreta sodelovati in skupaj raziskovati, kako bi resnično rada živela. Razdelita si delo, razčlenita urnike in ugotovita, da lahko najdeta čas tudi zase. Za kino, večerjo, da sta malo skupaj, da redno urejata misli in predvsem – da se pogovarjata tako, da slišita drug drugega.
Naporni urniki, dva otroka, šola, izzvenšolske dejavnosti, sobivanje s starši oz. s taščo in tastom polnijo vsakdanje življenje, ki je pravzaprav eno samo hitenje. Vse je naravnano na ure, minute, nenehna koordinacija kdaj gre kdo po otroke, da jih odpelje na dejavnosti, kdo jih gre iskat, ...
Zahtevno delo, ki se ne konča po osmih urah, tašča, ki razvaja otroka in ne sledi željam obeh staršev, številni vsakdanji nesporazumi, ... Tašča iz čiste ljubezni in lastnih izkušenj prisega, da že ve kako in kaj je prav ... Časa, da bi se temeljito pogovorili ni, tudi ni več časa za njiju. Namesto pogovora se vrstijo prepiri, številni nestrpni telefonski klici in utrujenost ter naveličanost rutine napornega vsakdana. Odmikata se drug od drugega, začeli so se sumičavi pogledi in zbadanja glede dolgih ur, preživetih na delovnem mestu. Je res samo delo?
Ko energije ni več in se zdi, da tako nikakor ne gre več naprej, slišita za mediacijo. Kaj lahko sploh še izgubita? Ni terapija, so jima rekli. Pogovorila se bosta v prisotnosti tretje osebe, so jima rekli. Pomembno je le, da si oba resnično želita rešiti njun odnos, so jima rekli.
Ko si v prvi uri vržeta vse v obraz se čudita, da mediator zgolj sledi njunemu pogovoru, ju ne prekinja, ne ponuja rešitev ...?! Toda vsaka nadaljna ura na mediaciji odkriva debele plasti nesporazumov, nerazumevanja, odmikanja in nečutenja. Začneta se poslušati, pogovarjati, dogovarjati. Presenečena ugotovita, da si do sedaj enostavno nista dala prostora, možnosti, da vsak pove svoje in predvsem, da se poslušata. Ugotovira, da zmoreta sodelovati in skupaj raziskovati, kako bi resnično rada živela. Razdelita si delo, razčlenita urnike in ugotovita, da lahko najdeta čas tudi zase. Za kino, večerjo, da sta malo skupaj, da redno urejata misli in predvsem – da se pogovarjata tako, da slišita drug drugega.
